Če so zobozdravniki včasih predpisovali puljenje modrostnih zob kot po tekočem traku, danes temu ni več tako. Preventivno puljenje modrostnih zob je za strokovnjake stomatoloških znanosti bolj stvar preteklosti kot pa redna zobozdravstvena praksa. Zakaj je temu tako?
Zakaj izraste modrostni zob?
Naši davni predniki so imeli širše čeljusti, jedli so tršo in manj predelano hrano (npr. surove korenine, divji oreščki in manj predelano meso), zato so potrebovali več zob za učinkovito mletje hrane. Evolucija in spremembe v načinu priprave in uživanje hrane so pripeljali do tega, da se tako velikost glave kot tudi ustni del manjša in s tem predstavlja manj prostora za zobe. Geni, ki sprožajo rast modrostnih zob, so kljub evolucijskemu razvoju praviloma ostali, zato tako imenovane osmice običajno izrastejo v poznih najstniških letih. Če modrostni zob ne izraste nekje do 25. leta starosti, je velika verjetnost, da genetske zasnove za izrast nimamo ali pa je prostora za izrast zoba premalo in pride do neizrasta ali delnega izrasta zoba. V teh primerih govorimo o impaktiranih zobeh.
Izzivi, ki jih povzročijo modrostni zobje
Zaradi pozicije modrostnih zob (daleč zadaj v ustih) je njihovo čiščenje velikokrat oteženo in nezadostno, da bi uspešno preprečilo razvoj bolezni, kot so karies, perikoronitis ali parodontalna bolezen. V majhnem odstotku primerov so lahko modrostni zobje tudi vzrok za nastanek cist (votline, ki so največkrat napolnjene s tekočino in jih obdaja epitelij). Če se okrog modrostnega zoba pojavi cista, je treba zob kirurško odstraniti.
Modrostni zobje pa lahko povzročijo nemalo težav že v času njihovega izraščanja, ko jih sprva v celoti, nato pa delno pokriva dlesen, ki je pogosto nabrekla. Velikokrat se zgodi, da zato vanjo grizejo nasprotni zobje, kar je lahko neprijetno in boleče. Dlesen okrog izraščajočega zoba se pogosto vname – takemu stanju pravimo perikoronitis. Perikoronitis lahko spremljajo hude bolečine, oteklina, zmanjšano odpiranje ust in celo povišana telesna temperatura.

Vnetje dlesni lajšamo z vstavljanjem drenažnih trakcev, namočenih v raztopino, ki deluje protivnetno in protibolečinsko. Pri oteženem odpiranju ust in povišani telesni temperaturi predpišemo antibiotik. Če se težave ponavljajo, se lahko opravi operkulotomija. To je poseg, pri katerem se okrog delno izraslega zoba izreže del dlesni, da se prepreči ponovitev težav. Če to ne pomaga, je smiselno zob po umiritvi akutnih težav izpuliti.
Odstranitev modrostnih zob – DA ali NE?
Kadar modrostni zobje povzročajo težave (opisane zgoraj), jih je smiselno odstraniti. Če so lepo izrasli, jih po navadi odstrani (izpuli) zobozdravnik, če so delno izrasli, neizrasli ali pa so njihove korenine zavite, jih je treba odstraniti operativno.
Zdrave in neproblematične modrostne zobe je treba pogosto odstraniti zaradi ortodontske terapije, da se zagotovi ustrezen prostor za poravnavo preostalih zob v ustih.
Preventivna odstranitev izraslih, delno izraslih ali neizraslih osmic, ki ne povzročajo težav in vnetij, je neutemeljena in z vidika zdravja ustne votline nesmiselna.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je veljalo prepričanje, da lahko modrostni zobje s svojo silo pri izraščanju premikajo sosednje zobe in pri tem pride do nagnetenja sprednjih zob v spodnji čeljusti. To prepričanje danes ne velja več. Narejena je bila namreč študija na enojajčnih dvojčkih, pri katerih so pri enem odstranili osmice pred izrastjo v fazi zametkov, pri drugem pa so pustili, da mu izrastejo. Izkazalo se je, da sta na koncu oba imela nagnetene spodnje sprednje zobe.

S čim se lahko srečamo po odstranitvi modrostnih zob?
Odstranitev modrostnega zoba je lahko enostavna, če je zob v celoti izrasel, so njegove korenine ravne in ne preveč globoke in njegova struktura še ni močno oslabljena zaradi kariesa ali drugih bolezni. Če so osmice impaktirane, delno izrasle ali pa v neposredni bližini drugih struktur (živca, sinusa), se zahtevnost odstranitve modrostnega zoba poveča. Pri impaktiranih osmicah je tako npr. potrebno opraviti izkles zoba, kar pomeni, da se najprej odbrusi kost, šele nato se lahko zob odstrani.
Najlažje se neizrasle modrostne zobe odstrani v mladosti, ko je kost še zelo prožna, samo celjenje pa najbolj optimalno. S starostjo postaja kost manj prožna, celjenje po odstranitvi zoba pa bolj zahtevno, saj nanj vplivajo morebitna zdravstvena stanja in zdravila, ki jih pacienti redno jemljejo.
Zmerno bolečino in oteklino, ki sta prisotni po odstranitvi zoba, blažimo s protibolečinskimi tabletami in hladnimi obkladki. V prvih dneh po posegu se priporoča uživanje hladne in mehke hrane. Po treh dneh običajno oteklina začne upadati. Če oteklina ne pojenja oziroma pride do poslabšanja, možni sta tudi omejeno odpiranje ust in povišana telesna temperatura, je potrebno predpisati antibiotično zdravljenje.
Redek, a zelo nezaželen zaplet pri odstranitvi spodnjih modrostnih zob, je poškodba mandibularnega živca. Mandibularni živec oskrbuje spodnjo čeljust (mandibulo) in okoliška tkiva, vključno z zobmi spodnje čeljusti, dlesnimi, spodnjo ustnico in delom kože na bradi. Ima tudi motorične veje, ki nadzorujejo mišice, odgovorne za žvečenje. Do poškodbe živca pri odstranitvi modrostnih zob lahko pride, če so korenine zoba v stiku z živcem ali ga celo objemajo. V primerih, kjer je verjetnost za poškodbo živca večja, se opravi 3D slikanje zob, ki nam tridimenzionalno pokaže potek živca in potek zobnih korenin. Če je verjetnost za poškodbo prevelika, se odsvetuje odstranitev zoba. V kolikor pride do poškodbe živca, se lahko to kaže z mravljinčenjem spodnje ustnice na prizadeti strani ali pa s popolno izgubo občutka v predelu ustnice na prizadeti strani. Pri poškodbi živca se svetuje jemanje vitaminov B-kompleksa. Živec se lahko regenerira po več mesecih, lahko pa pride do trajne poškodbe.
Pri odstranitvi spodnjih osmic in pri kadilcih se lahko pojavi tako imenovani alveolitis sicca ali sindrom suhe alveole. Vzrok za nastanek sindroma suhe alveole je nepravilno celjenje po odstranitvi zoba. Rana pri pregledu sicer ni videti vneta, vendar v njej ni krvnega strdka. Pacienti tožijo o zmerni do hudi bolečini, lahko se pojavi tudi slab ustni zadah. V teh primerih je treba v rani ponovno vzpostaviti krvni strdek in pacienta opozoriti, da rane ne izplahuje oziroma kakorkoli dreza vanjo. Bolečina lahko vztraja tudi več tednov, blažimo jo s protibolečinskimi tabletami.
Anton Ogulin, dr. dent. med.
Vse slike v prispevku so kupljene na: Freepik.com ali so last Dentalnega centra Varuh zdravja